Iz Kočevja smo se pogumno odpravili skozi Kočevski gozd. Skavt ne pozna slabega vremena, a megla, rahel dež, mrak, glasovi gozdnih živali in lokacija nekje globoko v gozdu so imeli svojevrsten učinek. Vsi smo preživeli prvo noč in dva močna naliva, nekateri bolj, drugi manj suhi. Čez dva dni smo se prebili skozi Kočevski Rog in izpod okrilja smrek prispeli pod krošnje belih brez v Beli Krajini. Po Beli Krajini smo hodili preostale tri dni dokler nismo nazadnje prispeli na cilj, v Metliko. Kljub slabemu vremenu, smo pelerinasti popotniki doživeli marsikaj. Ob peki kruha, kurjenju ognja s kresilom sredi mokrega gozda, srečanju s skavti iz Bele Krajine, plavanju v Kolpi ter postavljanju bivakov je bilo vedno videti nasmeh na obrazu in slišati veselo skavtsko pesem.