Vsak vod ima svoje ime, kot npr.: lisice, volkulje, risi, levi,...Vsak teden ima posamezen vod redna srečanja. Pogovarjamo se o različnih stvareh. Če nam voditelja dasta nalogo, jo opravimo. V vodu naj bi bilo 6 članov, če pa se dogovoriš drugače, jih je lahko tudi več. Vsak član ima v vodu svojo nalogo. Mora biti vodnik, pod vodnik, zastavonoša, potem še kuhar, gospodar, pomočnik kuharja, tajnik, zapisnikar, Vodnik je zadolžen, da hodi na redne vodniške sestanke. Pod vodnik pomaga vodniku. Kuhar je zadolžen, za hrano na taboru. Jo skuha ali prinese in jo nato skupaj skuhamo. Zastavonoša je zadolžen za zastavo, da jo ima na vsakem srečanju s četo, zimovanju na taboru. Gospodar je zadolžen za red in delo v vodu. Pomočnik kuharja pomaga kuharju. Tajnik zbira denar vsak mesec, kolikor se zmenimo. Zapisnikar piše zapisnik za vsako srečanje z vodom. Vsak vod ima svoj znak. Ta znak je na zastavi in ima še svoj klic, ki ga tudi izvajajmo, kadar sklicujemo krog, kvadrat, vrsto,...

Četo sestavljajo vodi. In seveda dva voditelja, ki skrbita za mir in disciplino. Voditelj nam pomagata in nam dasta naloge in vse potrebno. Četa se srečuje vsak mesec enkrat in vsak tretji teden v mesecu imamo skavtsko mašo. Pozimi ima zimovanja poleti pa se dobimo na taboru. Skavtsko leto se konča približno tako kot šolsko.

Zimovanje je seveda pozimi in to en vikend. Kam pa se gre se pa voditelji dogovorijo. V petek popoldan se odpluje z avtobusom ali kombijem. Navadno se spi v župnišču. Vsako zimovanje ima eno temo na katerega se vrtijo vsi trije dnevi. V soboto se gre na pohod na bližnji hrib. Preden odplujemo spat imamo še skupni in zabavni večer. V nedeljo imamo seveda mašo in nato se loti najtežje opravilo: POSPRAVLJANE. No in nato se odpeljemo nazaj v svoj kraj.

Na tabor gremo med poletnimi počitnicami. Gre se za 10 ali 14 dni. No po dogovoru in mnenju voditeljev. Navadno nas peljejo starši. Običajno si ga postavimo blizu potoka, da se lahko gremo kopat, ko nam je vroče. Pa tudi praktično je, da tako dobimo vodo za kuhanje kosila. Na taborih spimo v jemboree(?). Vsak vod ima svoj šotor in okrog njega si mora urediti okolico, napraviti mizo, stole, oltarček z križem, koš za smeti. Vse to pa seveda iz stvari iz narave. Da pa je naš tabor lepo sklenjen, ga krasi visok jambor, na katerega slovesno razobesimo zastavo. V prostem času pa nam dobro služita tudi nogometno in odbojkarsko igrišče, ki sta tudi del našega tabora. Tega prostega časa je pa le malo, ko imamo enodnevni in dvodnevni pohod. Na enodnevnem pohodu gre vsek vod posebej, sam. sledijo poti, ki jim jo sestavijo vodniki. Navadno gremo v kakšno vas in poizvedujemo o tamkajšnem življenju ljudi, kar zna biti dokaj zanimiva stvar. Na dvodnevni izlet pa gremo vsi, tudi voditelji. Prespimo kar pod milim nebom, če je le mogoče, pa tudi v kakšnem seniku. Pa še en izlet je. To pa le za tiste, ki prihodnej leto zapustijo izvidniško pot in prestopijo v obdobje noviciata. Ti se podajo kar sami na dvodnevni izlet. Pomagajo bolnim, ostarelim, osamljenim in tistim, ki so potrebni pomoči. V času našega taborjenja je vedno tudi nedelja, Gospodov dan. Ta dan je dan obiskov. S skupno mašo sprejmemo medse svoje starše. Po maši pa jih odpeljemo v naš tabor. Staršem pokažemo življenje v taboru, skupaj se zabavamo in si pripovedujemo zgodbe, ki se nam pripetijo. Najlepši pa so večeri ob tabornem ognju. Kitaristi vzamejo v svoje roke kitare in ob zvonenju prvih strun, se oglasijo tudi naši glasovi. Tabor zaključimo z ponovnim slovesnim spustom zastave. Z novimi dogodivščinami in lepimi trenutki se vrnemo v svoje domove. Vedno znova z veseljem, da bo drugo leto prav tako.