Ajdovščina-Šturje 1

Vse se je začelo na 20. rojstni dan naše ljube domovine, pisal se je namreč 25. junij 2011, ko se je steg AŠ 1 odpravil na Planino. Tam so nekateri naši člani slovesno obljubili, da bodo kar najbolje pripravljeni služiti in prejeli sivo-zelene rutke, ki simbolizirajo pripadnost našemu stegu. Po maši smo se poslovili od našega dolgoletnega duhovnega asistenta Lojzeta Milharčiča, si nabrali energije z okusno polento in se posladkali z dobrotami naših pridnih mam. Nato smo se poslovili in odšli vsak po svoje.

Naš klan se je odpravil na pot. S težkimi nahrbtniki in najljubšo knjigo smo se odpravili proti Kopru. 2 voditelja in 16 klanovcev se je podalo novim dogodivščinam naproti.Šli smo čez Gaberje do Štanjela in se ustavili v Hruševici. Tam smo postavili bivak, skuhali večerjo in se odpravili spat. Ko nas je sonce zbudilo, smo nadaljevali pot proti Sežani. V Šmarjah pri Sežani nas je obiskal naš DA Slavko in skupaj z njim obhajali nedeljsko mašo. Naslednji dan nas je pot vodila skozi Sežano do Lipice, kjer nismo srečali niti enega Lipicanca :(. No, kljub temu, da nismo srečali princa na belem konju smo se odpravili naprej proti Bazovici. Nadihali smo se svežega italijanskega zraku (ki SPLOH ni enak kot tisti slovenski:D) in prenočili v čudovitem gozdičku poleg igrišča, kjer so brhki mladeniči igrali nogomet.
Naslednji dan smo začeli dobre volje. Bodrila nas je namreč misel, da se odpravljamo proti Dolini reke Glinščice. Vsi vemo, kako dragocena postane reka ko skavti 4 dni ne vidijo tuša:D. Na poti smo si ogledali spomenik bazoviškim žrtvam in se začeli po zelo strmi poti spuščati v dolino. Vsi navdušeni smo iskali strugo te težko pričakovane reke, in smo jo tudi našli! Lepa, kamnita struga, široka meter ali dva nas pričakala... prazna. A naša skavtska duša nam ni dala miru in zato smo se odločili, da bomo našli tole reko. Pa ja mora nekje bit, če se pa področje imenuje Dolina reke Glinščice :D. Nahrbtnike smo pustili kar v grmu in se kot tahujši turisti odpravili proti slapu, po poti izgubili našo Saro (a o tem kdaj drugič:D) in končno našli tole reko. Kopanja je bilo kar prehitro konec. Morali smo se namreč odpraviti proti Mačkovljam, kjer nam je zelo prijazen vaški župnik ponudil prelep borov gozdiček in nekako so zraven v paketu prišli še komarji:). Preprosto nam niso dali miru in takrat smo ugotovili, da so Autani in podobne zgolj komercialne fore, ki ne prestrašijo niti enega komarja. Zjutraj smo se zbudili polni pikov,nekateri celo s "povečano" ustnico, drugi s pikom na nosu, tretji na čelu. A nismo se dali!
Nadaljevali smo pot proti Ankaranu in se šli kopat v tako težko pričakovano morje. Zvečer pa smo z mašo obleželili god našega zavetnika sv. Pavla in se Bogu zahvalili za uspešno pot. Morje v Ankaranu in nočitev ob spremljavi komarjev pa nam ni bila ravno všeč, smo se naslednji dan odpravili v Republiko palma de popo, kamor so nam ogromni pristaniški žerjavi kazali pot. V Kopru smo zasedli skoraj celo plažo in veseli čofotali v morju. Noč smo prespali v centru Jadro, kjer nam je prijazni frančiškan nudil zatočišče pred komarji. Zadnji dan našega skupnega potepanja smo se kljub oblačnemu vremenu čofotaje poslovili od morja in se odpravili na vlak proti Postojni, kjer nas je čakala... uuuuuuuuuuuu Marmeljada!

Ta tabor je bil zaključek našega "klanovskega" leta. Naša srečanja je zaznamovala knjiga in tudi na taboru je imela prav posebno mesto. Vsak popotnik je imel s seboj svojo najljubšo knjigo in ob večerih smo brali odlomke iz njih. Tako smo poslušali o dogodivščinah skavta Petra, Arijele, lisice in malega princa, o možu ki je sadil drevesa itd. Imeli pa smo tudi spominske knjige, v katere smo drug drugemu zapisovali lepe misli in vtise s tabora.
Če bi morala ta tabor opisati z eno samo povedjo, bi se glasila takole:
Teden ožgan od sonca, poln nasmehov, prehojenih poti, nepozabnih dogodivščin, žuljev, lepih misli, knjig, komarjev in meduz.

Nina Ščukovt, Vztrajna volkulja